Zakaj plačujemo za dogovorjeno obračunsko moč?
Sistem za obračun omrežnine, ki je v veljavo stopil leta 2024, en dan razdeli na časovne bloke v treh tarifah. Znotraj njih ne razlikuje le cene za energijo (nekdanji VT/MT), ampak tudi omrežnine za energijo in moč. Dogovorjena moč se razlikuje od priključne moči po tem, da je lahko za vsako tarifo drugačna.
Medtem ko je priključna moč največja moč, ki jo lahko uporabnik odjema, dogovorjena moč pove operaterju, kolikšne konice lahko od uporabnika pričakuje v vsakem časovnem bloku. To ima tri pomembne posledice:
- Operater lahko bolje napove, koliko bo omrežje obremenjeno v vsakem časovnem bloku.
- Uporabnik plača največ omrežnine takrat, ko je omrežje najbolj obremenjeno.
- Posledično je uporabnik »kaznovan« za uporabo omrežja takrat, ko ga uporabljajo tudi vsi ostali.
Koliko stane obračunska moč v vsaki tarifi?
Omrežnina za moč se razlikuje glede na uporabniško skupino. Gospodinjstva spadajo v skupino 0, večina gospodarstva v skupine 1, 2 in 3, v četrti skupini pa je le nekaj največjih industrijskih odjemalcev v Sloveniji, kot sta Talum in Acroni.
Na grafu lahko jasno vidimo, da je omrežnina za moč daleč najdražja v prvi in drugi tarifi, torej ob delavnikih med 7. in 14. ter med 16. in 20. uro.
Industrijski uporabnik v skupini 2 (srednja napetost) tako v prvi tarifi plačuje skoraj štirikrat več kot v drugi in skoraj tridesetkrat več kot v tretji. Poenostavljeno: če je dogovorjena moč vedno enaka, omrežnina v prvi tarifi predstavlja več kot tri četrtine celotne omrežnine za moč. Smiselno je torej, da večino truda pri zniževanju dogovorjene obračunske moči posvetimo v prvi tarifi.
Kako operater določi obračunsko moč za vsako tarifo?
Slovenski sistem obračunavanja omrežnine je nastavljen tako, da se obračunska moč v vsaki tarifi obračuna na podlagi treh najvišjih konic v tej tarifi. Če uporabnik teh moči ročno ne spremeni, jih operater izračuna sam. To pomeni, da celo leto plačujemo omrežnino na podlagi treh intervalov, torej 45 »najslabših« minut v celem letu.
Na obračunsko moč lahko gledamo kot na zakupljeno količino moči, ki jo v vsaki tarifi lahko dosežemo brez plačila presežne moči, ki ji nekateri pravijo kar »omrežninska kazen«. Drugače povedano: če dogovorjene moči ne spremenimo sami, je bomo 99 odstotkov časa plačevali preveč.
Kako lahko znižamo omrežnino v prvi tarifi?
Analize povprečnih industrijskih uporabnikov kažejo, da najvišje konice nastanejo ob zagonu proizvodnje ali posameznih močnejših strojev. Za te t. i. zagonske konice velja, da so predvidljive in da se jim da izogniti. Še bolje – če vemo, kdaj in zakaj se pojavijo, se lahko odločimo, da dogovorjeno moč nastavimo za okoli 10 odstotkov nižje.
To se izplača, ker na podlagi dogovorjene moči plačujemo ne le omrežnine za moč, ampak tudi prispevke, ki v tem primeru prispevajo slabo polovico stroškov. Ker se z zniževanjem dogovorjene moči močno povečuje število konic, ki jo bodo presegle, ne smemo pretiravati. Vsak kW presežne moči bo v 2026 ovrednoten s ceno 1,05x dogovorjene moči, v letu 2028 pa se ta faktor dvigne kar na 1,2.
Na prvi pogled kaže, da lahko s tem pristopom prihranimo dobra dva odstotka pri moči, kar ob letnem strošku 12 tisoč evrov predstavlja 240 evrov. Ni slabo za ceno enega elektronskega sporočila distributerju, vendar lahko s podrobnejšim pregledom najdemo še kakšno priložnost za izboljšave.
Zakaj konična poraba tako vpliva na račun za elektriko?
Omrežje je narejeno tako, da prenese najhujše. V primeru najslabšega scenarija, ko večina uporabnikov dosega dnevno konico, električno omrežje ostane stabilno in odjemalci ne ostanejo brez elektrike. Na nivoju evropskega sinhronega prenosnega omrežja se je kritičen dogodek, ki je za dlje časa ohromil omrežje, zgodil le dvakrat v zadnjih 25 letih. Ker je obremenjenost omrežja tako neenakomerna, tudi posamezni uporabniki plačujejo omrežnino glede na svoj najslabši scenarij, ki je običajno daleč od povprečnih potreb.
Tipičen industrijski uporabnik večino aktivnega časa odjema nekje med polovico in tremi četrtinami svoje priključne moči. Količina se razlikuje glede na specifike proizvodnje, za primer pa bomo vzeli energetsko intenzivnega uporabnika, ki dela v dveh izmenah.
Obračunska moč, ki jo določi distributer na podlagi treh najvišjih konic, zanj znaša 714 kW, čeprav je njegova povprečna moč v času prve tarife 550 kW. To pomeni, da v daleč najdražji tarifi plačuje za skoraj tretjino več moči, kot je v povprečju potrebuje. Če bi bila njegova poraba tekom proizvodnje vedno enaka, bi torej prihranil četrtino omrežnine v prvi tarifi oziroma zelo oprijemljivih 20 tisoč evrov letno skupaj s prispevki. Takšno popolno izravnavo je v praksi nemogoče doseči, lahko pa se ji približamo.
Pametno upravljanje za nižjo obračunsko moč
Industrijski odjemalci lahko znižajo obračunsko moč brez kompromisov pri zanesljivosti oskrbe – če za to uporabijo pameten energetski sistem, ki deluje na principih glajenja konic in aktivnega odjema. Glajenje konic pomeni, da sistem predvidi trenutke najvišje porabe in jih premosti z lokalno proizvodnjo ali hranilnikom. Aktivni odjem pa temelji na tem, da sistem nadzira in krmili porabo v proizvodnji tako, da energijsko intenzivne procese prestavlja iz najdražjih časovnih blokov v cenejša obdobja.
Z uporabo povezanega sistema – sončne elektrarne, baterijskega hranilnika in sistema za pametno vodenje – se lahko podjetje izogne najdražjim konicam, zmanjša dogovorjeno moč v prvi tarifi in poveča lastni delež porabljene energije. Poleg prihrankov pri omrežnini to pomeni tudi hitrejše povračilo naložbe v fotovoltaiko in hranilnik, večjo energetsko samooskrbo ter možnost dodatnega prihodka s prodajo viškov energije po višjih cenah.
Za uporabnika to ni le vprašanje tehnologije, temveč konkretna priložnost za optimizacijo stroškov v okviru obstoječega tarifnega sistema – in to z ukrepi, ki so izvedljivi brez posega v osnovni proizvodni proces.